Spominska stran

Puhner Franci - Frenk

27. 6. 1970

3. 2. 2021

Kraj rojstva:

Slovenj Gradec

Kraj(i) bivanja:

Radlje ob Dravi

Kraj smrti:

Slovenj Gradec

Kraj pokopa:

Radlje ob Dravi

Zadnje prižgane sveče:

anonimna oseba
anonimna oseba
anonimna oseba

Prižgi svečo

Goreče sveče:

Št. dni gorenja:

367

Pokojno osebo dodal:

Karmen Kravcar

Ko nam odhaja nekdo ljub… Ko nam odhaja nekdo ljub, ne boli smrt temveč boli vse tisto kar pride za tem. Boli praznina, ki nikoli več ne bo zapolnjena. Boli nezmožnost, da še nekaj naredimo zanj. Bolijo besede, ki jih nismo rekli a lahko bi. Bolijo solze. Bolijo spomini. Boli molk… Boli to, da vemo, da nikoli več ne bomo skupaj, nikoli več ga ne bomo videli in nikoli več se nam ne bo javil. Boli to, da ga bomo vsepovsod pogrešali in, da bo vedno tisti, ki bo pogrešan… Ko nam odhaja nekdo ljub, ne boli le njegova smrt temveč tudi življenje v katerem bi lahko še trajal vendar se je ugasnil. Bolijo zmage prav toliko kot porazi, uspehi prav toliko kot neuspehi in vse se naenkrat, na trenutek poravna, postaja prazno. Ko nam odhaja nekdo ljub, odhaja tudi glasba, ki jo je poslušal, ljudje, ki jih je poznal, sanje, ki jih je sanjal, odhajajo njegovi dvomi, njegove skrivnosti, njegovi strahovi. In vse boli…Boli, ko zastavimo vprašanje ali je bilo vse zaman? Ali smo naredili napako? Ali bi lahko bilo drugače? In dobro vemo, da ne bi moglo… Boli, ko se spomnimo, da ga ni. Boli vsak spomin nanj. Bolijo fotografije. Bolijo mesta po katerih smo hodili. Bolijo besede, ki smo jih povedali. Bolijo tudi tiste, ki jih nismo povedali a lahko bi. Bolijo njegovi prijatelji. Bolijo njegove ljubezni. Bolijo vse ljubezni, ko razmišljamo o njem. Boli vse kar spominja nanj, vsak delček tega sveta… Ko nam odhaja nekdo ljub ne boli le bolečina temveč tudi vse ostalo. Boli, ker za vedno izginja in, ker ga nikoli več ne bo. Boli spoznanje, da se nikoli več ne bo mogel veseliti, smejati, sanjariti, teči, jokati se, ljubiti. Boli vse kar bi lahko še naredil, pa ni. Boli pomlad, boli sonce, boli morje, boli nebo, boli dež. Boli vse tisto kar živi brez njega. Boli ves svet. Ko nam odhaja nekdo ljub, vse se naenkrat ustavi, ustavi se na trenutek ter nas spomni na minljivost, na leta, ki so in šele bodo minila. Naredimo korak stran od sedanjosti ter postajamo del neskončne nedosegljive steze, ki pelje le v eno smer. Ko nam odhaja nekdo ljub, odhajamo tudi mi skupaj z njem. Eden del nas, mogoče celo najlepši. Odhaja tisto nekaj kar smo imeli s to osebo in z nobenim drugim. Odhaja z njem tudi del našega življenja, ki smo ga preživeli in, ki se je pravkar končalo z njegovim odhodom ter spremenilo v spomin. In na koncu, ko nam odhaja nekdo ljub, ne boli smrt temveč vse tisto kar pride za tem. In za tem na žalost ne pride nič. In prav ta nič najbolj boli. Stefan Simič