Prižgane sveče

Po isti poti, koder odhajaš, nevidno prihajaš nazaj – med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti, in ki živijo od tvoje ljubezni. Mami, nič ni več, kot je bilo.. Tako te pogrešam.. Počivaj v miru, ljuba mami.

… In jaz živim še v ljubljenih osebah in predmetih, kakor živeli oni so z menoj v minulih letih, saj veš, čeprav izniči vse, kar nas na zemljo veže, do src globin in do ljubezni smrti moč ne seže … Mami moja, manjkaš nam...

Ne metulj, ne beseda, ne sončni žarek, nič te ne bo ranilo. Spi. Mami moja, pogrešam te.

Dragi ati počivaj v miru. Tvoji hčerki Ljubica in Tinka